Kogitina spletna revija

Odvisnost je motnja, zaradi katere posameznik nadaljuje z določenim vedenjem ne glede na negativne posledice. Ljudje smo lahko odvisni tako od raznih snovi kot tudi od drugih mehanizmov, ki povzročajo določene občutke. Med slednje uvrščamo denimo prenajedanje, stradanje ali bruhanje pri motnjah hranjenja, tveganje pri adrenalinski zasvojenosti ali igrah na srečo, spolno vzburjenje pri nimfomaniji in tako med drugim tudi zasvojenost z odnosi.

Odvisnost od odnosov je ena manj znanih oblik zasvojenosti in pogosto ostaja neprepoznana. Ko namreč ljudje v nekem odnosu opazimo patološke vzorce, takega vedenja ne opredelimo kot odvisnost, ampak preprosto kot neumnost. Pri tem se vse premalo zavedamo, da nek človek morda nujno potrebuje pomoč, saj se mu samemu ne bo uspelo iztrgati odnosu, naj mu ta še tako škoduje. Odvisnost od odnosov raziskuje veliko strokovnjakov, vendar medicinsko ni klasificirana kot bolezen. Da bi uveljavljeni klasifikaciji bolezni dodali poglavje soodvisna osebnostna motnja, se zavzema ameriški psihoterapevt Timmen L Cermak. Odvisnost od odnosov je namreč resna in kronična oblika škodljivega vedenja, s katero se zasvojeni ne more spopadati sam in pogosto potrebuje strokovno pomoč.

Pri odvisnosti od odnosov je človek zasvojen z občutkom, ki mu ga nudi odnos. Večinoma se odvisnost od odnosa razvije v partnerskih zvezah. Čeprav bi to morda pričakovali, pa partner ali partnerka odvisnega ali odvisne sploh nima kake izjemno pozitivne lastnosti, ki bi nekoga lahko zasvojila. Ravno nasprotno si odvisni od odnosov pogosto poiščejo “partnerja z napako”. Razmerje z neenakovrednim partnerjem namreč ocenijo kot bolj stabilno, saj obstaja manjša nevarnost, da jih bo partner zapustil. Osrednja motivacija odvisnih od odnosov torej nista težnja po naklonjenosti in spoštovanju, ampak zelo močan strah pred tem, da bi bili sami. Značilno za soodvisne je denimo zaporedno menjavanje partnerjev, torej zapuščanje prejšnjega šele v primeru, ko zanj že imajo zamenjavo.

Odvisnost od odnosov prepoznamo po problematičnih odnosih, katerih del so psihično ali celo fizično nasilje, izsiljevanje, ljubosumnost, izkoriščanje, strah, nevarnost, tveganja in na drugi strani iracionalno upanje, da se bo situacija obrnila na bolje. Tak odnos se razvije, ker odvisni partner ne postavlja nobenih pogojev. Pripravljen je pristati na vse, da le ohrani odnos. Odvisni škodljive zveze ne more prekiniti in kljub nenehnim problemom ob misli na razvezo najde razna opravičila za partnerjevo vedenje. Njegova ali njena navezanost na neustreznega partnerja je predvsem posledica kroničnega občutka praznine. Soodvisni se nezavedno trdno oprijema načela, da je vsak odnos boljši od tega, da je sam. Za odvisne od odnosov je tudi značilno, da se izrazito navežejo na partnerja in/ali določenega drugega človeka, medtem ko so zelo distancirani od drugih ljudi. Zaradi tega jih še težje prepričamo v to, da je nek odnos slab in ga treba zaključiti.

Da bi premagal odvisnost od odnosov, se mora odvisni soočiti s svojim strahom pred občutkom praznine in zapuščenosti. Pri razhajanju pod mentorstvom ali s pomočjo prijateljev se namreč pogosto zgodi, da svojo odvisnost zgolj začasno preslikajo v drug odnos. V procesu razhajanja se mora zato osredotočiti izključno nase, se zaposliti z novimi aktivnostmi in praznino zapolniti s samim seboj.