Disleksija je posledica normalne porazdelitve

Disleksija je v Mednarodni klasifikaciji bolezni MKB-10 opredeljena v 18 poglavju, pod simptomi, znaki in abnormalnimi kliničnimi in laboratorijskimi ugotovitvami, ki niso opredeljeni drugje. Poleg oznake bolezen je za disleksijo v rabi tudi opredelitev motnja, pri čemer si raziskovalci in avtorji v nobenem primeru niso enotni glede simptomov in kriterijev diagnosticiranja. Splošno prepričanje disleksijo povezuje s težavami branja, pogosto je povezana tudi s težavami pisanja in učenja ali širše s težavami v večini zaznavnih procesih.

Ena zanimivejših teorij o vzroku disleksije je predpostavka o večji aktivnosti desne možganske polovice pri dislektikih. Dislektiki naj bi skladno s tem logične probleme reševali in organizirali na divergentni namesto na konvergentni način, kar jim povzroča težave pri vseh sistemskih operacijah. Med slednje poleg branja uvrščamo tudi druge sistemske simbolne organizacije, torej govor, vzpostavljanje razmerij levo : desno, gor : dol, včeraj : jutri, računanje ipd. Pri vseh teh procesih naj bi se torej pri disleksiji kazali določena odstopanja oziroma določene specifične težave.

Pri teoriji o večji aktivnosti desne možganske poloble je pri tem smiselno upoštevati naravno normalno porazdelitev, po kateri je v populaciji predvidevati isto število posameznikov z močnejšo desno možgansko poloblo kot število posameznikov z močnejši levo možgansko poloblo. Če tako določen delež populacije diagnosticiramo kot dislektičnega bi na nasprotni strani krivulje lahko diagnosticirali isti delež populacije, ki jim bodo težave povzročali divergentni kognitivni procesi. Izraženosti le ene strani problematike je pri tem najverjetneje posledica usmerjenosti smernic trenutnega izobraževalnega sistema, ki veliko težo polaga na v osnovi konvergentna področja kot sta jezik in matematika.

Disleksija, porazdelitev Disleksija je tako zgolj poimenovanje enega od dveh možnih skrajnosti človekovega kognitivnega delovanja. V nobenem primeru tako meja med disleksijo in normalnim delovanjem ni naravno privzeta, temveč jo ne glede na izbiro definicije postavljamo umetno. Določena odstopanja pri učenju branja in motnje v procesu branja lahko najdemo skoraj pri vsakem posamezniku, pri čemer so mnoge težave in napake preprosto posledica drugih dejavnikov. Težave z branjem oziroma disleksijo v kateri koli drugi definiciji lahko tako odpravljamo in tako posledice bolj ali manj reduciramo.

Delovanje spomina

Spomin je sposobnost ohranjanja ter obnavljanja podatkov, pri čemer je sam proces labilen ter podvržen drugim nezavednim procesom. Spomin tako ni omejena struktura, temveč je kompleksno sestavljen proces. Dolgoročni spomin se ustvarja iz kratkoročnega ali delovnega spomina, deliti pa ga je mogoče na proceduralni in deklarativni spomin. V proceduralnem spominu človek hrani znanje o tem, kako izvajati določene procese (vedeti kako), medtem ko v deklarativnem spominu hrani informacije o stvareh (vedeti kaj). Deklarativni spomin je nadalje deljen na epizodični in semantični spomin. Epizodični spomin zajema avtobiografske informacije, povezane s konkretnimi izkušnjami, semantični spomin pa zajema faktografsko znanje.

Spominsko delovanje zajema pet procesov, in sicer pozornost, vkodiranje, shranjevanje, konsolidacijo in obnavljanjo informacij. Pozornost pomeni sposobnost osredotočanja z namenom optimalnega izkoristka človekovih kognitivnih zmogljivosti. Selektivna pozornost sodeluje pri vstopanju informacij v spominski sistem. Brez ustrezne in nemotene sposobnosti pozornosti se informacije v spominski sistem ne morejo vkodirati.

Vkodiranje je registracija informacij med procesom učenje in pomeni, da je informacija shranjena v dolgoročni spomin. Prenos informacije iz kratkoročnega v dolgoročni spomin vključuje tudi konsolidacijo informacije, tj organizacija kompleksnih informacij ob vkodiranju v dolgoročni spomin. V tem procesu imajo pomembno vlogo smiselne ali čustvene vsebine, povezane z določeno informacijo. S pomočjo teh je določena informacija vpeta v širši kontekst.

Deklarativni spomini se sprva shranjujejo v hipokampusu, kasneje pa se počasi premaknejo konsolidirajo v neokorteks. Proces konsolidacije se morda dogaja med spanjem oziroma sanjanjem. Obnavljanje vključuje dostop do informacij, ki so shranjene v dolgoročnem spominu.

Vir: Šešok, S. 2006. Spomin – kaj to je in kako deluje? Zdrav Vestn 75, str. 101–4.

Odvisnost od odnosov

Odvisnost je motnja, zaradi katere posameznik nadaljuje z določenim vedenjem ne glede na negativne posledice. Ljudje smo lahko odvisni tako od raznih snovi kot tudi od drugih mehanizmov, ki povzročajo določene občutke. Med slednje uvrščamo denimo prenajedanje, stradanje ali bruhanje pri motnjah hranjenja, tveganje pri adrenalinski zasvojenosti ali igrah na srečo, spolno vzburjenje pri nimfomaniji in tako med drugim tudi zasvojenost z odnosi.

Odvisnost od odnosov je ena manj znanih oblik zasvojenosti in pogosto ostaja neprepoznana. Ko namreč ljudje v nekem odnosu opazimo patološke vzorce, takega vedenja ne opredelimo kot odvisnost, ampak preprosto kot neumnost. Pri tem se vse premalo zavedamo, da nek človek morda nujno potrebuje pomoč, saj se mu samemu ne bo uspelo iztrgati odnosu, naj mu ta še tako škoduje. Odvisnost od odnosov raziskuje veliko strokovnjakov, vendar medicinsko ni klasificirana kot bolezen. Da bi uveljavljeni klasifikaciji bolezni dodali poglavje soodvisna osebnostna motnja, se zavzema ameriški psihoterapevt Timmen L Cermak. Odvisnost od odnosov je namreč resna in kronična oblika škodljivega vedenja, s katero se zasvojeni ne more spopadati sam in pogosto potrebuje strokovno pomoč.

Pri odvisnosti od odnosov je človek zasvojen z občutkom, ki mu ga nudi odnos. Večinoma se odvisnost od odnosa razvije v partnerskih zvezah. Čeprav bi to morda pričakovali, pa partner ali partnerka odvisnega ali odvisne sploh nima kake izjemno pozitivne lastnosti, ki bi nekoga lahko zasvojila. Ravno nasprotno si odvisni od odnosov pogosto poiščejo “partnerja z napako”. Razmerje z neenakovrednim partnerjem namreč ocenijo kot bolj stabilno, saj obstaja manjša nevarnost, da jih bo partner zapustil. Osrednja motivacija odvisnih od odnosov torej nista težnja po naklonjenosti in spoštovanju, ampak zelo močan strah pred tem, da bi bili sami. Značilno za soodvisne je denimo zaporedno menjavanje partnerjev, torej zapuščanje prejšnjega šele v primeru, ko zanj že imajo zamenjavo.

Odvisnost od odnosov prepoznamo po problematičnih odnosih, katerih del so psihično ali celo fizično nasilje, izsiljevanje, ljubosumnost, izkoriščanje, strah, nevarnost, tveganja in na drugi strani iracionalno upanje, da se bo situacija obrnila na bolje. Tak odnos se razvije, ker odvisni partner ne postavlja nobenih pogojev. Pripravljen je pristati na vse, da le ohrani odnos. Odvisni škodljive zveze ne more prekiniti in kljub nenehnim problemom ob misli na razvezo najde razna opravičila za partnerjevo vedenje. Njegova ali njena navezanost na neustreznega partnerja je predvsem posledica kroničnega občutka praznine. Soodvisni se nezavedno trdno oprijema načela, da je vsak odnos boljši od tega, da je sam. Za odvisne od odnosov je tudi značilno, da se izrazito navežejo na partnerja in/ali določenega drugega človeka, medtem ko so zelo distancirani od drugih ljudi. Zaradi tega jih še težje prepričamo v to, da je nek odnos slab in ga treba zaključiti.

Da bi premagal odvisnost od odnosov, se mora odvisni soočiti s svojim strahom pred občutkom praznine in zapuščenosti. Pri razhajanju pod mentorstvom ali s pomočjo prijateljev se namreč pogosto zgodi, da svojo odvisnost zgolj začasno preslikajo v drug odnos. V procesu razhajanja se mora zato osredotočiti izključno nase, se zaposliti z novimi aktivnostmi in praznino zapolniti s samim seboj.

Intervju z zmenkarjem

Lars, pozdravljen in hvala, da boš danes govoril z mano.

Lep pozdrav.

Torej, zmenkar. Kaj pomeni biti profesionalni zmenkarski trener?

V Sloveniji je pojem komaj poznan in ko se ljudem predstavim kot zmenkar, zmeraj vzbudim veliko pozornosti. Nekaterim se zdi smešno, nekaterim neverjetno. Seveda so nekatere reakcije tudi odklonilne, ampak večinoma so ljudje v zvezi z mojim delom predvsem prijetno presenečeni.

Kdo so tvoje tipične stranke?

Večinoma so to inteligentni, uspešni in zabavni ljudje, za katere nihče ne bi rekel, da imajo težave z iskanjem partnerja. Kljub temu imajo za seboj kopico propadlih razmerij in se sprašujejo, kje delajo napako in kaj bi lahko spremenili. K meni prihajajo tudi ljudje, ki skoraj nimajo socialnega življenja ali še nikdar niso imeli partnerja. Mnogi od teh ob navezovanju stikov spoznajo tudi dobre prijatelje.

Zmenkar

Intervju s slovenskim dating coachem

Delaš z moškimi in ženskami?

Tako je, v trenersto sprejemam ženske, moške, študente, zaposlene, upokojence … Vse, ki si zadajo resen cilj v svojem življenju narediti spremembo.

Kdaj bi torej lahko pričakovala spremembo, če bi se odločila za sodelovanje s teboj?

Čeprav bi si želel sanjsko žensko ali moškega potegniti iz cilindra, je osebno trenerstvo proces. Če govorimo o optimalnih rezultatih, so potrebni približno trije meseci tedenskih srečanj. Natančno se da čas trajanja oceniti po kakšem mesecu. Ampak kaj so trije meseci v primerjavi s celim življenjem?

Trije meseci za življenjski preobrat res niso velik časovni vložek.

Tako je, rezultati so vidni precej hitro. Včasih je korak med obupom in uspehom samo delček informacije, majhna sprememba zornega kota, ki odločilno spremeni vaše življenje.

Te lahko najamem samo za eno uro?

(smeh.) Ne. Pritegniti in ohraniti pozornost potencialnega partnerja za zdravo razmerje se ne zgodi v 60 minutah. Novo ljubezensko življenje si gotovo zasluži kanček več pozornosti.


Res je. Razmislila bom in te zelo verjetno priporočila kaki prijateljici. Pa seveda Kogitinim bralcem in bralkam:

Disleksija

Disleksija se pogosto obravnava kot motnja ali celo kot bolezen, čeprav mnogi raziskovalci opozarjajo, da gre zgolj z specifično razliko pri procesih kognitivne orgainizacije. To pomeni, da dislektiki zgolj drugače sprejemajo, organizirajo in posredujejo informacije, in sicer ne zaporedno in linearno ampak vzporedno in grupirano. To je tudi razlog, da imajo dislektiki težave pri branju in pisanju, saj  jezikovni sistem temelji na zaporednem nizanju znakov – glasov, črk, besed, stavkov in povedi.

Disleksija, branje in pisanje

Disleksija - težave pri branju in pisanju so simptom

Dislektiki informacije interpretirajo kot celoto, pri čemer jim razmerja posameznih delov te celote niso pomembna za razumevanje. To je na primer razlog, da pri pisanju zrcalijo črke ali pa da imajo tudi sicer težave z opredeljevanjem strani. Težko ločijo levo in desno, velikokrat pa lahko pride tudi do napak pri izražanju ali pa dojemanju razmerja spredaj in zadaj, razmerja zgoraj in spodaj in podobno.

Pomembno je torej razumeti, kaj so vzroki težav in motenj pri branju in pisanju. Vzroki so lahko zelo različni in le eden izmed njih je disleksija. Enačenje disleksije in motenj oziroma težav branja in pisanja je torej napačno. Motnje oziroma težave branja in pisanja so zgolj simptom disleksije.

Vir: Blog o disleksiji

Pilonidalna bolezen

Pilonidalna bolezen je poznana tudi pod imeni pilonidalni sinus ali pilonidalna cista, prvič pa jo je opisal Herbert Mayo leta 1833. Pilonidalna cista oziroma pilonidalni sinus se razvije vzdolž trtice in navadno vsebuje ostanke las in kože, pojavi pa se približno pri 26 primerih na 100 000 ljudi. Težava je pogostejša pri moških kot pri ženskah in navadno nastopi med 15 in 24 letom, medtem ko je razvoj bolezni po 40 letu neobičajen.

Vsi posamezniki s pelonidalnim sinusom nujno ne razvijejo simptomov bolezni in zato zanje pojav ni moteč, medtem ko se pri nekaterih razvije infekcija povezana z bolečino in vnetjem. Asimptomatski pojav pilonidalne bolezni ne vključuje motečih znakov, vidna je lahko le luknjica v koži na predelu trtice. Če pa pride do okužbe, se razvijejo naslednji znaki:

- bolečine v spodnjem delu hrbtenice oziroma na predelu trtice
- rdečica kože na prizadetem predelu
- toplejša koža na prizadetem območju
- lokalizirano otekanje v spodnjem delu hrbtenice
- iztekanje gnoja iz luknjice v koži v spodnjem delu hrbtenice
- občasno tudi povišana temperatura

Zdravljenje pilonidalne bolezni je odvisno od več dejavnikov, vključujoč obseg in pogostost bolezni. Bolezen sama po sebi načeloma ni nevarna, je pa predvsem neprijetna zaradi bolečin ob sedenju in predvsem vstajanju. Pri posameznikih, ki odkrijejo samo luknjico v koži in ne razvijejo okužbe in vnetja, zdravljenje pravzaprav ni potrebno. Pri tistih, pri katerih se pojavlja zgolj občasna bolj ali manj močna bolečina, drugi znaki vnetja in okužbe pa ne, se morajo za poseg odločiti po lastni oceni. Okužen sinus pa predstavlja in navadno zahteva kirurško odstranitev ali drenažo pod lokalno anestezijo. Problematično pri posegu je predvsem celjenje, ki traja več tednov in zahteva previjanje rane, zdravniški nadzor, pogosto pa tudi uporabo anestetikov ter po potrebi antibiotikov.

Pilonidalna bolezen

Boleča trtica je lahko simptom pilonidalne bolezni

Preden se bolezen v kakršni koli obliki pojavi ali pa je prisotna v blažji obliki, je priporočljiva dobra higiena v trtičnem predelu. Območje je treba vzdrževati čim bolj čisto in suho, ter se predvsem  izogibati dolgotrajnemu sedenju in pritiskanju na trtico. Ravno slednje je namreč pogosto vzrok za sam razvoj bolezni, glede česar sicer obstaja več teorij. Večina raziskovalcev meni, da pilonidalna bolezen ni prirojena in da jo povzroča vraščanje odmrle dlake v kožo. Zaradi te vraščene dlake se pojavi vnetna reakcija, ki povzroči razvoj ciste okoli dlake. Poškodbe trtičnega področja in pritisk na spodnji del hrbtenice so prav tako predispozicija, da se razvije cista ali pa da se iritira že obstoječa cista. Dejavniki tveganja so torej predvsem poraščenost ali pa veliko dolgotrajnega in nepravilnega sedenja.

Vir: Steven E. Doerr, MD @ http://www.emedicinehealth.com

Osebno trenerstvo malo drugače

Osebno trenerstvo v Sloveniji povezujemo predvsem s športnimi trenerji. Naš zelo star SSKJ pod trenirati razume sistematično uriti se za tekmovanje v kaki športni disciplini, v ekspresivni rabi pa namiguje tudi na pomen uriti, vaditi in vzgajati. S tem smo tudi že blizu pomenu, ki izhaja iz ZDA in pomeni prakso podpiranja posameznika (torej stranke ali treniranca) pri procesu doseganja specifičnih osebnih in profesionalnih rezultatov.

Zelo zanimivo je, da se je izraz trenerja pojavil pravzaprav v pojmovanju neke vrste študentskega tutorja na Univerzi v Oxfordu, in sicer davnega leta 1830. Že leto kasneje se je pojem pojavil tudi v povezavi s športnim treniranjem, kjer se je vsaj v slovenskem okolju tudi najbolj uveljavil.

Med mnogimi različnimi vrstami treniranja tako danes (spet v ZDA in počasi drugod po svetu) najdemo na primer življenjsko treniranje, ADHD treniranje, več vrst poslovnega in kariernega treniranja, finančno treniranje, osebno treniranje, treniranje kristjanov, treniranje zdravega načina življenja, športno treniranje in zmenkarsko treniranje. Slednje je Kogita kot mogoče najbolj stigmatiziran pristop vključila v svojo raziskovalno dejavnost.

V ta namen je Kogita avgusta v svojo sredino sprejela edinega slovenskega dating coacha. Projekt je odprla s poletnimi brezplačnimi delavnicami ter ga nadaljuje s spremljanjem dogajanja v tujini, v Sloveniji, raziskovanjem pristopov, teoretičnega ozadja in praktične odzivnosti.